Na veselo predmartinovo popotovanje smo se sredi oktobra odpravili z namenom, da se seznanimo z zgodovino samostana Studenice, se popeljemo na zeleno Roglo, se prepustimo kulinaričnim užitkom na turistični kmetiji ob zvokih melodij in si popestrimo izlet z ogledom turističnega hita-fontane piva v Žalcu.
Oblačno vreme je pritegnilo marsikateri pogled v nebo z vprašanjem ali bo pričelo deževati. Vendar je bilo nebo milostno in starodavni samostan Studenice, ki kliče po obnovi, nas je z veličastno cerkvijo pričakal v vsej svoji veličini. Skrbnik in vodič nam je predstavil zgodovino samostana in kraja, zaigral na cerkvene orgle, ki naj bi bile najstarejše v Sloveniji. Pogoščeni smo bili s toplimi napitki, lahko pa smo se napili izvirske vode iz priročne pipe, ki je po pripovedovanju zdravilna.
Pot smo nadaljevali proti Rogli, ki je bila ovita v meglo. Spraševali smo se ali bo pričelo deževati. Vendar je proti vrhu za kratek čas celo pokukalo sonce, ki nam je dvignilo razpoloženje. Rahel vetrič je razgnal meglice tako, da so se nekateri lahko povzpeli na razgledni stolp, nekateri pa smo se greli v hotelu v Stari koči ob ognju v kaminu. Prijazna animatorka nas je popeljala na ogled hotela z bazenom, savno itd. Ogledali smo si tudi cerkvico zgrajeno v modernem slogu.
Čas je bil za kosilo in na turistični kmetiji pod Roglo so nas pričakali z muziko in aperitivom. Posvetili smo se hrani, pijači in kasneje plesu ob glasbi domačinov.
Dobro razpoloženi smo nadaljevali popotovanje proti Žalcu, ki nas je pričakal v večernih urah in znamenita fontana piva nas je vabila na pokušino različnih vrst piva v znamenitih vrčkih /oblikoval jih je Oskar Kogoj/. Ni nam bilo žal, da smo se pridružili množici obiskovalcev, ki so v tem letu pozdravili z obiskom to res neverjetno, enkratno idejo Žalčanov.
Ob prihodu v Ljubljano smo se zahvalili organizatorju in vodiču za lepe izlete v letu 2016 in se poslovili z željo, da tudi prihodnje leto uživamo v novih odkritjih znamenitosti slovenskih krajev, običajev in obudimo spomine na pretekla srečanja.
Tekst in fotografije: Darja Perko