Oblačno jutro ni napovedovalo potnikom na Goriško prevelikega optimizma, da se nam bo razprl na Sabotinu veličasten pogled na goriško pokrajino tja do morja. Na Sabotinu so nas pričakale meglice in rahel dež. Vodič nas je popeljal po poteh spominov na trpljenje in nesmiselnost boja vojakov v 1. sv. vojni, v kaverne in skalne dvorane, kjer so prebivali in se borili. V nemogočih razmerah so žrtvovali življenja za prevlado na bojiščih Sabotina. Zgroženi nad norostjo veljakov, ki odločajo o vojnah, smo se vrnili v prijetni planinski dom, kjer so nam postregli s tipično primorsko joto.
Sonce je pokukalo izza oblakov in nam pokazalo s trtami porasla goriška pobočja, kjer so dozorevale znamenite češnje in pot v vipavsko dolino v Prvačino nam je hitro minila. Na turistični kmetiji so se veseli, da smo jim prinesli sončno popoldne potrudili in nas razveselili s pršutom in pokušino vina. Krona vsega pa je bil harmonikar, ki nas je z domačimi melodijami pritegnil k petju in plesu.
V Ljubljano smo se vrnili v sončnih večernih urah in si obljubili, da se zopet vidimo v oktobru.
Zapisala in fotografije: Darja Perko