Vsako leto smo v društvu pripravili za Slovenski kulturni praznik v čast našemu velikemu pesniku Francetu Prešernu proslavo z recitalom pesmi članic in članov Literarne sekcije društva ter nastopom MPZ Ljudski pevci in MPZ Ljubitelji ljudskega petja Golovec.
Letos, ko še vedno utrujeno spremljamo dogajanje v naši lepi Sloveniji, obteženi s krutimi posledicami epidemije korona virusa smo se odločili, da se ne damo. Še vedno ustvarjamo, smo aktivni na več področjih in čakamo, da zopet posije sonce in se ponovno srečamo. Na naši spletni strani se bomo poklonili z izbrano poezijo vzorniku mnogim pesniškim ustvarjalcem, Francetu Prešernu.
| Nekaj o Prešernu | |
| O, Vrba, srečna, draga vas domača,
tam zibka tekla našega Franceta, že kot fantiček bil je bistre glave, in znal je več, kot zgolj le pasti krave. Vsa šola mu bila je kot igrača, na Račni, v Ribnici in tu v Ljubljani. Je mati mislila, da bo za farja, pa šel na Dunaj je študirat pravo, postal jezični dohtar, kot se šika, obenem mož, svobodnega duha, je v sebi nosil srce pesnika. Učeni Čop spoznal njegov talent je, spodbudil ga za pot edino pravo. Tako začel je pisati sonete, gazele, epigrame epe, glose, tercine, stance, ode in romance. Pri Kranjski č’belici poet bil glavni, nihče tedaj enak mu, ne pozneje.
|
O, mnogo pesmi vsi tako poznamo,
naštejmo nekatere, saj jih veste: Življenje ječa, Hčere svet, Pod oknom, Zgubljena vera, Od železne ceste, Kar je beži, Soldaška, Kam, Dekletom, Turjaška Rozamunda, Ribič, Glosa, Povodni mož, V spomin Matija Čopa, Slovo mladosti, Leonora, Vrba, Memento mori, Pevcu, Šmarna gora. Trpi, zaljubljen v Primicovo Jul’jo, Sonetni venec ji napiše v slavo. Krst pri Savici, kdo ga ne pozna še, ta ep o Črtomiru, Bogomili, potem Zdravljico našo, vsem slovečo. A, sreče ni imel v življenju prave, nazadnje v Kranju advokat postane, za revne se bori, pravico išče, denarja ni mu mar, rad pije vince. Bolan, nesrečen, sam umre prezgodaj. Drago Cenčič |
| DRAGO CENČIČ |
|
| Smeh v klopeh Bil tretji razred je osnovne šole, se tovarš´ica spomni iznenada, kot sicer ni bila njena navada, naj vsak pove ime ji kake gore.To zdaj bo hec, se zmislim in takole, ko sem na vrsti rečem: »Marmolada!«. V klopeh pa smeh pri vseh takoj zavlada, Kaj ta čveka, ima pač misli nore… |
A tovarš´ica reče: »Bo držalo, to v Dolomitih je najvišja gora, ime je sicer čudno, vendar pravo.Zapomnit naj si vsak zdaj tole mora, ko marmelado zgodaj je ta pravo, da ta v gorah ni sladkega izvora.« |
| MIMI VRESOVNIK | |
| Z roko v roki V razigran korak šušti zrahljano listje ljubi, ne ljubi, ljubi, ne ljubi poje večerni zvon vse glasneje v en glas šepeta upanje šla bova skupaj skozi turobno sivino z roko v roki lepši je čas jeseni. |
Maska
Pot je odprta svoboda podivjana misel zadušljiv korak piskajoč udih na škrge diha
|
| JOŽICA KENK ŠUBIC | |
| Utrujena ljubezen Ljubezen se včasih neskončno utrudi … Takrat pozabi živeti, zveni brez odmev boža bodeče trnje …. |
Z zaprtimi očmi gleda obzorje, se smehlja s solzami, prebiva v medčasju, zaključuje večnostV led poseje cvetje, tava po brezpotjih, spozna brezsmiselnost, se vrača v brezčasje, umre v sladki sreči … |
| DANICA KRAJNC | |
| Aforizmi Ko so ženske so dosegle enakopravnost z moškimi, odvrgle krila in si nadele hlače, so začele kreirati ličila za moške – v znak enakopravnosti. Ko nekdo začne utapljati žalost v vinu, vino preneha biti žlahtna kapljica. Če v aforizmu vidiš bodico ”izpuli se” in spremeni sebe na bolje. Haiku Mačice Mačice kukajo iz kopalnih plaščkov. Dežne kaplje jim božajo kosmata nežna lica. A veter preganja puhaste oblake. Vrtnica Dehteča žametna vrtnica trn pomoli. Kri teče iz bolečih ranjenih nežnih prstov. Odtrgati se roža ne pusti. Pomlad Prebujeni zvončki veselo cingljajo. Pomlad kliče zaspano življenje na plan. Zemlja usliši njen glas. Temina noči Temina noči kuka skozi okno. Še zvezde trdno spijo na puhastih oblakih, onstran mojega radovednega budnega pogleda. |
|
Uredila in predgovor: Darja