KAJ SO TI NAREDILI VRLI MARTIN?
Modrovanje Draga Cenčiča ob prazniku sv. Martina
Naslov tega mojega razmišljanja je videti sicer malo čuden. Ne morem si pomagati, ker se sprašujem, ali nisem tudi sam čuden in ali sem sploh tipičen Slovenec. Sprašujem se že kar nekaj časa, ampak naj se tokrat glede tega omejim le na pitje. Slovenci v tem pogledu zavzemamo kar visoko mesto na lestvici porabe alkohola v Evropi. V poprečju užijemo odrasli 12 litrov čistega alkohola letno. V tem uživanju sodelujem tudi sam, ampak kaj, ko mi zmanjka do poprečja kar 7 litrov. O tem sem vodil nekaj časa celo evidenco. Kako to nadoknaditi, me pa ne briga in to ni moj problem.
Kako pa je z našim Martinom? Ta vrli možak, to sem pa že v naslovu poudaril, je utrpel pač krivico. Kot jaz vem, ni imel nikoli nobene zveze z alkoholom. Živel je v 4. stoletju in doma so ga vrinili na silo v vojaško službo, to pa mu ni ustrezalo. Nekoč je s svojega konja opazil prezeblega berača, prerezal je svoj plašč na pol in mu polovico podaril. Kmalu je pustil oficirsko druščino, se dal krstiti in postal duhovnik. Živel je zares skromno, ljudje so ga cenili in ko so ga razglasili za škofa, se je baje skril, gosi pa so ga z gaganjem izdale. Tudi kot škof je živel še naprej skromno in bival v kolibah med menihi. Veliko dobrega je naredil zaradi svoje globoke vere in se s tem zato seveda ni hvalil. Pokopan je bil 11 novembra leta 397, to je ravno v času, ko so se preprosti ljudje, ki še niso docela pozabili svojih poganskih bogov, zahvaljevali za dobro letino. Cerkev je ugodni datum Martinove smrti izrabila, še zlasti zato, ker je približno še 40 dni manjkalo do Božiča in začuda nič krivi Martin je prišel kot naročen. Ljudem so dejali: »Veselite se, pijte, jejte in proslavljajte Martina, potem pa bodite lepo 40 dni pri miru in v postu vse do Božiča.» Tako je postal Martinov dan kar nekakšen jesenski pust.
Samemu skromnemu in vrlemu, Martinu to gotovo ne bi bilo všeč. Če bi bil živ, bi se gotovo spet skril in ne bi želel biti v središču pozornosti. Ampak cerkev ga je proglasila za svetnika in svetnike ”producirajo” v Rimu še dandanes. Ali ni to pravzaprav zelo zelo narobe? Po uradnem postopku se sestaja neka komisija in potem sveti oče oziroma celo božji namestnik, ha ha, kakšen napuh, svečano razglasi nekoga za svetnika. Kaj jim ni jasno, da je prav vse odvisno zgolj od božje milosti in da se ljudem to ne spodobi. In ne samo to. Kot je sam Kristus v Kani Galilejski spremenil vodo v vino, kar se da razumeti, pa mora naš svetnik spreminjati mošt v vino. In to še ni vse, saj izrecno trdijo, da duhovnik rimske cerkve dejansko spremeni vino še naprej in to celo v kri. Ko sem bil še majhen otrok, sem z grozo opazoval duhovnika, ko je pil iz keliha, če ni slučajno krvav okoli ust. Ničesar k sreči nisem mogel opaziti. Videl sem tudi, da navadnemu božjemu ljudstvu ne dajo piti. Danes vem, da vino zgolj predstavlja Kristusovo kri. O kruhu in telesu, pa o vinu in krvi so se vodile dolge, strastne teološke debate, gorele so grmade in tekla je tudi prava človeška kri. Ob vsem tem je naš Trubar preprosto dejal nekako takole: »Pustimo to, vse naj bo in ostane božja skrivnost.«
Joj, kam me je zaneslo, pa še hudo sem udaril po rimski cerkvi. Nisem torej tipični Slovenec, kar sem že bil enkrat povedal. Sveta jeza me je zagrabila, ampak saj vemo, da nobena jeza nikakor ne more biti sveta. Umiriti se torej moram in mogoče pogledati na vse bolj zmerno. Navsezadnje je lepo, ali ne, da se ljudje družimo in se poveselimo. Oprosti nam, vrli Martin. Tvoj dan je pač ob času, ko se moramo zahvaliti nekomu ali nečemu, kar je izven nas za vse dobro, kar smo prejeli. Novo vino naj steče po grlu ampak znižati bi se pa le dalo vsaj malo tisto visoko poprečje.
Zadnjič me je pa spet ujezilo. Na neki televiziji se je pojavil nekdo ”pavlihasto” našemljen v škofa Martina in krščeval mošt. Vse dobro in prav le nos je imel pobarvan na rdeče. Joj, ubogi naš vrli Martin, kako ti delajo krivico.