VESELICA V STARI LJUBLJANI
Svojo rano mladost sem preživel v najstarejšem kotičku Stare Ljubljane, to je na Starem trgu. V starih hišah je še živelo nekaj meščanskih družin izpred vojne, še največ pa je bilo priseljencev iz raznih koncev. Tudi moja starša nista bila prava Ljubljančana. Sam sem si seveda domišljal, da sem. Kljub razlikam je med sosedi vladala domačnost in solidarnost. Ljudje so se srečevali na stopniščih, pri drvarnicah, na dvoriščih, na dolgih hodnikih. Odtujenosti ni bilo. Stanovalci so se dobro poznali in pogovorov ni nikoli zmanjkalo, še zlasti ženskih ne. Ulice in dvorišča so bila ozka in skoraj smo si gledali drug drugemu v lonce. Vrata v hiše so bila ves čas odprta, nihče jih ni zaklepal tako kot danes. Otroci smo se lovili in skrivali po hišah. Skrivališč je bilo obilo, kajti vsaka hiša je bila nekaj posebnega. Veže so bile različno tlakovane, nekatere najstarejše celo s prodnatimi kamni ali z lesenim podom. Vsaka hiša je imela svojski vonj, po plesni, vlagi, trohnobi, še skupna stranišča so k temu prispevala svoje. Vse to nas otroke ni motilo. Če si se prerinil in skril nekam za staro šaro v ozkem preduhu med hišama, te ni nihče našel. Skozi ozke prehode si prišel iz mračnega Starega trga na sončno nabrežje Ljubljanice. Privlačila nas je tudi reka. A disciplina je vseeno bila, točno ob uri si moral biti doma, če ne, je sledila največkrat pridiga ali pa tudi kaj bolj konkretnega.
Otroci smo se šli najrazličnejše igre, lovili smo se, skrivali. Mnogo teh iger je šlo danes v pozabo. Kdo še ve za ravbarje in žandarje, pa krade zemljo, igra ristanc, kozoklamf ali gnilo jajce. Fucanje, oziroma metanje starih novcev v poseben kvadratek, je bila lepa igra, samo starejši so nam včasih novce pobrali. Cestni davek, so rekli. V Ljubljanico smo lezli po lestvah. Bila je nizka, dalo se je bresti in tam je bilo obilo zanimive šare, pod kamni pa skrite ribice, kapeljni. Vse to smo počeli dan za dnem. Vse poletje smo hodili bosi. Pesek je bodel, a kmalu smo podplate utrdili, podplate čevljev pa prihranili.
Moja družba je bila precej različna. Fantje smo bolj skupaj držali in smo nekoliko podcenjevali igre deklic. Te so sicer tudi igrale ristanc in bile pri tem celo spretnejše. Ukvarjale so se bolj s svojimi punčkami. Kar se mene tiče, sem se bolj držal nekoliko starejših fantov, pri njih sem se počutil varnega, saj so me ščitili pred nasprotniki iz Mestnega trga, Brega ali Žabjaka, s katerimi smo bili v pogostih vojnah. Mene so starejši fantje še kar trpeli v svoji družbi in v veliko čast mi je bilo, da sem lahko pobiral žogice namiznega tenisa, saj so me včasih povabili k igri. Od njih sem tudi zvedel, da Miklavž ne nosi daril, pa tudi to, kako prihajajo mali otroci na svet. Vse to sem z veseljem vzel na znanje. Nasvetu, da mi bodo prej zrasli brki, če se bom s kurjekom namazal pod nosom, seveda nisem verjel.
Odrasli so nas še kar dobro prenašali z redkimi izjemami nekaterih starih tečnežev. V naše igre se niso vtikali, res pa je, da jim nismo delali ne vem kakšnih preglavic. Odrasli so se ubadali s svojimi skrbmi in tudi ne vem, kaj so počenjali v prostem času. V Stari Ljubljani je bilo nekaj zanikrnih gostilnic, na Starem trgu pa kar dve kavarni, Zalaznikova in Vošpernikova. S tem v zvezi smo tudi poznali nekaj stalnih pijančkov, ki smo se jim otroci izogibali ali pa se jim le od daleč spakovali. Dobro smo poznali nekega starega bradatega Rusa, ki nam je od daleč žugal, a se tudi smejal zraven. Kakšnih posebnih in ustaljenih običajev ter proslav se ne spomnim. Vsako leto so pokopavali in objokovali Pusta. Procesija maškar se je vlekla počasi po ulicah, v krsti je ležal nesrečni pust, ki so ga potem nekje zažgali. Za pogrebščino so si nažicali nekaj denarja, ki so ga potem družno zapili. V prvomajskem jutru nas je zbudila budnica godbe na pihala. V spremstvu staršev sem šel gledat vsako leto prvomajsko parado, ki se je odvijala v centru mesta. Bilo je kaj videti; morje zastav, parole, vozila na katerih so predstavljali najrazličnejše dejavnosti. Občudoval sem posebno tribuno in oče mi je povedal, da so tam naši vodilni tovariši in komandanti. Gledal sem jih in se spraševal, kaj je na njih, da se ločijo od nas ostalih. Nič posebnega nisem opazil. Sem pa zelo zavidal stanovalcem, ki so lahko z oken svojih bolj gosposkih hiš vzdolž glavnih ulic nemoteno gledali parado, medtem ko sem jaz moral stegovati vrat, da sem lahko kaj videl. Zvečer smo otroci občudovali ognjemet in rakete, ki so jih pošiljali z ljubljanskega gradu. Miklavževanje je prva leta po vojni še potekalo v okviru terenske organizacije, potem pa so se vsa verska praznovanja morala umakniti in so se odvijala zgolj doma v družinah. Miklavža je kmalu nadomestil Dedek Mraz.
V dobrem spominu mi je ostala velika veselica, ki so jo priredili v Stari Ljubljani. To je bilo pravzaprav nekaj nenavadnega – prirejati veselico v mestu. Gasilske ali lovske veselice se odvijajo navadno na podeželju, naše pa se je lotila terenska organizacija. Kakorkoli, zanimanje za prireditev je bilo veliko. Prihajali so tudi ljudje z drugih koncev Ljubljane in otroci, ki smo skrbno opazovali vse skupaj, smo se čudili množici, ki je prihajala iz tramvaja, ko se je ustavil na postajici pod klancem tedanje Florjanske ulice.
Nabralo se je kar precej zabave željnega ljudstva. Veseliščni prostor je zavzel ves tedanji Šentjakobski trg, ki ga tedaj še ni motila nova Karlovška cesta. Ta sedaj prekinja sklenjeno vrsto hiš Rožne ulice in po njej teče gost promet proti Dolenjski. Povsod se je nekaj dogajalo. Mi otroci smo šli sedet na spomenik sredi trga in od zgoraj opazovali vse okrog sebe. Pridružil se je, meni sedemletnemu, nekaj starejši prijatelj Bojan. Bil je prijazen z mano in sem mu zaupal. Šla sva dol med ljudi. Več je vedel in poznal. Kar nekaj stojnic je bilo, pri nekaterih so prodajali pijačo, pri drugih kuhali klobase. Na enem koncu trga so kuhali partizanski golaž, ker je primanjkovalo posode in pribora so si vse to organizatorji morali sposojati pri bližnjih stanovalcih. Plastike tedaj k sreči še ni bilo. Tudi oba kavarnarja sta imela stojnici in tudi stari gostilni Pri Amerikancu ni zmanjkalo dela. Na drugem koncu so prodajali turški med, tudi sladoledar je prišel z vozom. Sredi trga je stal oder in tam je igrala godba. Pari so se že na začetku veselo sukali. V enem kotu je stala neka čudna kletka, Tam so za šalo za nekaj časa zapirali obiskovalce veselice. Kaj so zakrivili, nisem vedel natančno. Vem samo, da jih je pazil močan možakar s košatimi brki. Na drugem koncu so imeli srečelov. Tam so prodajali srečke, na drugem koncu pa izdajali dobitke, takšne bolj zabavne, ki pa niso bili ne vem koliko vredni. Ljudje so se smejali in zabavali, sedeli so po klopeh in za mizami. Tam sta bila tudi moja starša. Z Bojanom sva prišla do sladoleda in se vsa zadovoljna prerivala med ljudmi.
Na topolu je bil pritrjen zvočnik. Vabil je ljudi k različnim stojnicam in obveščal o vsem mogočem, tudi šal ni manjkalo. Vse je služilo dobri volji. Zanimalo me je, kdo je in kje se nahaja govornik, pa tega nisem mogel ugotoviti. Čas je hitro mineval in kmalu se je pričelo večeriti. To nas otrok ni motilo. Na spanje ni nihče mislil. Prišli so tudi tisti iz sosednih koncev, vendar danes smo bili vsi prijatelji in nihče ni imel v mislih kakšnih starih zamer. Za izjemo sta s tepežem poskrbela mladeniča in tako potrdila star običaj, da brez tega ne gre.
Bojan me je vodil naokrog in naenkrat mi je rekel, da ve, kje tiči govornik, ki smo ga poslušali po zvočniku. Sledil sem mu, ker me je zanimalo. V kotu levo od cerkve je bila mala dvoranica. Vstopila sva in v njej je bilo nekaj ljudi, tistih, ki so vodili veselico. Bojan je pristopil k govorniku, ki je imel pred sabo mikrofon in mu nekaj zaupno prišepnil ter pokazal name. To mi je bilo kar všeč, ni pa mi bilo pogodu, da me je Bojan pustil tam samega, sam pa izginil kot kafra. Govornik je stopil prijazno k meni z vprašanjem, kako mi je ime in od kod sem. Ves ponosen sem mu povedal in mogoče še kaj več, kot je želel. Kar naenkrat sem zaslišal po zvočniku svoje ime. Nisem imel pojma, kaj se dogaja, dokler ni prihitel noter moj oče ves presenečen. Objavili so namreč po zvočniku, da sem se izgubil in da naj pride oče pome. O, kako sem bil presenečen, pa moj oče tudi, saj kaj takega ni pričakoval. Dobro je vedel, da vem, kje sem doma. Bojan se je gotovo v tem trenutku nekje zunaj za vogalom hihital. Kaj sem hotel, spoznal sem, da se na marsikoga pač ni moč zanesti. Starejši fantje so si pač večkrat privoščili kaj na račun manjših. Naj bo, sem si mislil. Z Bojanom sva še ostala prijatelja, le zaupal mu nisem več. Vsaka šola nekaj stane, oziroma osel gre le enkrat na led.
Takšna veselica pa ni doživela ponovitve. Naslednja pomlad je prinesla spremembe. V Stari Ljubljani so zaprli vse privatne gostilnice in trgovinice, tudi kavarni sta izginili. Zavladala je puščoba. Dosti pozneje so izbrali za veseljačenje prostor za Florjansko cerkvijo. Na praznik Dneva borcev so vsako leto imeli srečanja, ki pa niso bila več tako sproščena in spontana. Danes tudi tega ni več, se pa za Florjansko cerkvijo vendarle veseljačijo otroci iz vrtca, ki ima tam svoje prostore.
LA, LA, LA, LIBIJA JE ŠLA PO GOBE
Res nenavaden naslov, ampak tako je bilo. Nanaša se na začetek mojega branja, ki mi je bilo potem vedno in ostalo vse do današnjega dne v veliko veselje. V tej pripovedi je nekaj mojega lastnega, že zelo zgodnjega spomina, seveda pa je precej tudi tega, kar sta mi starša povedala in sem to potem ohranil. Prve črke sem spoznal tako s tretjim letom.
Za ta začetek ima zasluge oče. Vedno je rad bral in tako sem večkrat sedel v njegovem naročju. Pred seboj je imel razgrnjen časopis, na katerem sem videl cel gozd skrivnostnih črnih znakov, po katerih sem iz dolgočasja brodil s svojimi prsti in ga pri tem motil pri branju. Ni ga to preveč vznemirjalo, mogoče je celo rekel, da so to, kar je črno črke in da nam črke, ko jih prebiramo, vedno nekaj z besedami povedo. Seveda sem ga jaz, radovednež, začel potem spraševati in nadlegovati, češ katera je ta črka in katera je potem naslednja. To igro je z veseljem sprejel.
»Katera črka je ta?« »L.« »In katera je ta?« »I.« »In katera je pa ta?« »B.« Tako sva končno prebrala celo besedo »L.i.b.i.j.a«. Nisem si vsega zapomnil, ampak prvo in zadnjo črko vendarle, pa sem začel potem prepevati: »La, la , la, la, la.« Oče je planil v smeh in mama je prišla pogledat kaj se dogaja. Oče je iz tistih črk ugotovil bistvo in veselo dejal: »Libija je šla po gobe.« Nisem vedel zakaj gre in zakaj je bil tako zelo vesel, ko je to ugotovil. Da je pač neka Libija šla, ne vem že kam, to me pa res ni dosti brigalo. So me pa le zanimale slike v časopisu, na katerih so se preganjali neki vojaki z najrazličnejšim orožjem. Vojake sem občudoval tudi sicer, čeprav so govorili neko čudno, tujo govorico, oče je rekel, da so to Lahi in jih ni maral.
Tako se je torej začelo. Kmalu sem dobil svojo prvo knjigo, ki je imela kakih deset debelih strani, da jim moje roke niso mogle do živega.. Na vsaki strani je bila lepa barvna slika in nekaj besed. Šlo je za knjižico »Oče naš« in od slik se še danes spominjam lepega zlatega pšeničnega polja z besedami: »Daj nam danes naš vsakdanji kruh«. Ta zahteva iz knjige do nekega očeta, ki da je nekje v nebesih, mi je šla najbolj do srca, saj sem poznal tudi, kaj pomeni biti lačen. Pri tej prvi knjigi ni ostalo, saj je bila na našem Starem trgu knjigarna in tako sem dobil še nekaj svojih knjig, ki mi jih je oče začel na glas prebirati. To je trajalo vse do neke noči, ko je oče izginil. Moral je iti z nekimi ljudmi, je rekla mama in ti so ga zaprli in na koncu odpeljali v Nemčijo. Očetovega in mojega branja je bilo za nekaj časa konec.
Na dan osvoboditve Ljubljane sva z mamo dobila v roke nov časopis, kjer je bilo na veliko napisano »Ljubljana pozdravlja osvoboditelje«. Sedaj mi nista bili znani le tisti dve črki iz besede Ljubljana L in A, ampak sem prebral vse lepo počasi sam. Po dobrem mesecu se je vrnil oče in prinesel v Dachau natisnjeno knjižico pesmi, ki sem jih vse prebral, pa še na pamet znal, saj smo jih peli tiste, kot so rekli, partizanske, skoraj vsi. Tedaj mi je tudi pomignil s prstom, šel sem z njim v vežo in iz skrivališča pod neko razmajano stopnico je izvlekel malo rdečo knjižico pesmi Mateja Bora »Previharimo viharje«. Z očetom sva potem nadaljevala s knjigami; spominjam se Miškolina, Lažnjivega Kljukca, Ciciban čita in kaj vem še vse. V roke sem dobil neko staro Prvo čitanko. Pri tej pa se je zataknilo, nisem je mogel v celoti prelistati, kajti trije listi so bili močno zalepljeni in ravno ti, so me seveda zato najbolj zanimali. Obračal sem knjigo proti luči a videl le nekakšne obrise slike kralja, ki nam je vladal pred vojno. Jezen sem bil, ker je bilo to zalepljeno in tega nisem mogel razumeti.
V naši ulici smo dobili še malo knjižnico, ki je delala kakšno leto. V njej je bil prijazen star gospod, ki mi je rekel, da moram na knjige lepo paziti. Z očetom sva si knjige potem izposojala. Enkrat pa mi je gospod kar podaril dve knjigi in rekel, naj jih kar imam, da so torej moje in da mi jih ni treba vračati. Prva knjiga je pisala o dveh dečkih Tinčku in Tončku in o njunih pustolovščinah v Afriki, druga pa je bila še slikanica o rimskih časih s čudnim naslovom Quo vadis. Vsi moji prijateljčki so mi obe knjigi zavidali. Že spet sem se čudil, kako to, da gospod ni hotel ali smel imeti tako lepih knjig več v svoji knjižnici.
Še to: V naši ulici in na nabrežju za Ljubljanico je bilo več starinarnic s knjigami. Kar naenkrat je bilo teh trgovinic konec, česar spet nisem razumel. Knjige so se žalostno valjale po vežah, otroci pa smo jih pobirali. Nabral sem si jih kar nekaj in zraven še več starih Mohorjevih koledarjev. V njih sem naenkrat odkril ime mojega starega očeta Ivana Cenciča in to, da je bil poverjenik za knjige v svoji vasi. O, kako ponosen sem bil zaradi tega odkritja.
Lepo in prav je, da gre veselje za branje iz ene generacije v drugo in sam sem to nadaljeval še pri sinu Škoda, da Slovencem ni bilo dano to od začetka, to je od 16. stoletja dalje, ko nas je Trubar povabil k branju. Kako bi bilo vse drugače, če bi smeli brati in pisati svoje knjige že od tedaj naprej, pa nam tuja oblast in cerkev to nista dovolili. Ja, svoboda branja in pisanja je bila še kasneje tu pa tam motena. Ampak, to bi bila sedaj že druga tema, pa o tem mogoče kdaj drugič.
SAJ JIH NIMAM VEČ – PRIJATELJEV
Bili so časi, ko sem imel prijatelje. Vsaj mislim, da sem jih imel in da si nisem samo domišljal. Toda časi so bili takrat povsem drugačni. In sam sem se od tedaj zelo spremenil. Kar je bilo, je pač bilo. Zgodnjo mladost sem preživljal v starem delu mesta. Ljudje smo si bili med seboj zelo blizu. Že samo to je bilo nekaj, da smo imeli še z dvema strankama na dvorišču skupno stranišče. Okna kuhinj obrnjena vsa na ozko dvorišče, so bila večkrat prizorišče pogovorov in izmenjave mnenj. Tudi nas otrok je bilo kar nekaj. Če smo bili vsi hkrati na oknih, kar se je tudi zgodilo, nas je bilo vseh skupaj devet. Nismo bili sicer vsi tesni prijatelji, pa vendar. Bili smo vsi skoraj eno.
Sam sem na primer zelo cenil tri fante čeprav so bili starejši od mene. Hotel sem biti v njihovi družbi in njihov prijatelj. Nekako so mi prizanašali in tudi prenašali, predvsem pa sem se v njihovi družbi počutil varnega in nekako tudi starejšega. Vse to je trajalo do nekega dneva, ko sem spoznal, da ne spadam med nje. Bili smo skupaj v veži in pobahal sem se jim, da že znam brati. Na steni veže je bila načečkana neka beseda, ki jo je nekdo, kot je bilo videti, bolj na hitro zapisal. Trojica mi je rekla, naj to preberem, da bodo videli, če res znam brati. Pogumno in gladko sem prebral »FUKSA«. Vsi trije so se začeli zvijati od smeha, tako da sem jim prebrano še enkrat ponovil. Še bolj so se smejali, niso pa nič rekli, kaj jih je tako zabavalo. Bil sem zbegan in užaljen. Od tedaj naprej sem se jih začel izogibati. Nisem sicer raziskoval, kaj prebrano pomeni. Bil sem prepričan, da pomeni beseda ženski spol od fuksa, to je od konja vendar.
Pričel sem se družiti z nekim Petrom, ki je bil le dve leti starejši od mene. Od njega sem se precej naučil. Govoril mi je o tankih in letalih, predvsem pa je hvalil Ruse in Rdečo armado. Nekoč mi je pripovedoval, kako da pridejo otroci na svet in da je to čista resnica. Rekel mi je, da ne prihajajo niti zaradi štorklje, niti iz rdeče pese in da se mi je glede tega tista trojica lagala. Zaupno me je peljal v ozko vežo, kjer mi je s čudnimi gibi pokazal, kako delata ata in mama. Nisem mu docela verjel in sem doma vprašal mamo. Ta mi je ogorčeno vse zanikala, vendar na način da ji nisem mogel verjeti. Petrova pripoved me je prepričala. Še sva bila prijatelja. Nekoč me je povabil k igri s starimi novci, ki sem jo seveda izgubil. Igrala sva zares, ne da bi mi prej to povedal. Novcev mi tako ni hotel vrniti. Najina prijateljstvo se je potem nekako ohladilo.
Pravi prijatelj je tisti, ki ti pomaga v težavah, oziroma ki te potegne iz dreka. To je povedano sicer malo grobo, vendar drži. V mojem primeru je bilo to skoraj dobesedno. Aco je bil le en mesec starejši od mene. Doma so bili precej strogi z njim in očetove oficirske batine so bile kar pogoste. Občudoval me je, še zlasti zato, ker sem imel precej knjig in sem mu včasih o njih tudi pripovedoval. Tudi posodil sem mu kakšno. Doma pri njem niso dosti brali. Bolj so ga silili v šport. Tudi pri tej dejavnosti sem mu hotel pomagati. Tako sva nekoč na dolgem hodniku v njegovi sosednji hiši brcala malo žogo. Oba sva bila v kratkih hlačah. Prijelo me je na stran, vendar igre nisem hotel prekinjati. Zadržati sem hotel svojo stisko in sem stiskal ritnici, kar se je dalo. Nič ni pomagalo in na tleh se je prikazala mala posledica. Zelo me je bilo sram. Aco ni rekel nič. Hitro je poiskal nekaj papirja in mi pomagal, da sva nesnago skupaj počistila. Sam sem jo potem hitro pobral domov. Aco mi te zadeve niti enkrat kasneje ni omenil. Vse je minilo, kot da se ni nič zgodilo. Ostala sva dobra prijatelja, vse dokler se ni na žalost njegova družina prezgodaj odselila.
Tako so potekali moji mladi dnevi in na posebnem listu sem imel seznam vseh prijateljev. Rangiral sem jih po točkah: Aco jih je dobil 100, nato pa so si sledili še ostali; Jože, Marjan, Vojko, Peter, Stane; pri številki 50 sem se ustavil. Kar jih je še ostalo, teh nisem štel za prijatelje.
Dosti kasneje se je pričel krog prijateljev ožiti. Vse je bežalo iz starega dela mesta, nekateri so se odselili, šli k vojakom, imeli punce, se zaposlili, v glavnem smo so se odtujili, nekaj jih je celo umrlo. Tudi sam sem se odselil. Rad sem se sicer vračal nazaj, a starih stikov je bilo vse manj. V gimnaziji sem imel sošolce, v službi kolege, nekega prijateljstva ni bilo. Še kasneje sem se pričel ukvarjati z raznimi dejavnostmi v prostem času. Prihajal sem v stike z različnimi ljudmi, s katerimi sem imel podobna zanimanja. O njih lahko samo rečem, da so mi bili nekateri v najboljšem pomenu besede dobri znanci. Sedaj razmišljam o razliki, oziroma kaj pomeni biti dober znanec in kaj pomeni biti nekomu prijatelj. Vse to, mi ni popolnoma jasno. Čutim pa razliko. Obstajajo priložnostni znanci, stari znanci, dobri znanci. Naj bo dosti razglabljanja. Želel bi, da bi mi bili dobri znanci vsaj prijatelji in to takšni po merilih nekdanjega ranga nekje med 50 in 60 točkami. Več ne pričakujem. V zares dobre prijatelje ne verjamem več.
Uredila: Darja Perko
Pa vendar, spoštovani Drago, so nekje osebe, ki te spoštujejo in občudujejo tvoje delo, tvojo ustvarjalnost, tvoje talente. Lahko so tvoji tihi prijatelji, ki jih ne prepoznaš. In, ki ob prebiranju tvojih razmišljanj spoznavajo, da si jim sorodna duša. In, ki jih boš mogoče spoznal, ko ti bo težko.
Darja Perko
NA BARJU
Ravnina širna je krog mene
in sam sem palček sredi nje
in gledam, se oziram naokrog.
Nad mano širen je obok.
Nad Barjem plavajo meglice,
Nad jelšami letijo ptice
Nekje pod mano skrite vode,
pretakajo se kdo ve kod
in šota z mahom ponekod
stopinjo kar postrani vleče.
Le blizu Iška tiho teče.
Len veter s travami šepeče.
Sam grem, vse tiho je krog mene,
Sledim štradonu, beli cesti.
Ni slabih misli mi v zavesti
Ni blizu še večer, naprej gre pot
in meni je lepo, lepo prav tod.
Nekje je daleč mestni hrup
Nekje so daleč vse skrbi,
Nabral sem novih se moči,
Zato naprej, tako je prav,
Glej, Krim pošilja mi pozdrav.
No, drugič kdaj, zakaj pa ne?
UGANKA
/Ob Dnevu samostojnosti in enotnosti 2019/
Zdaj dam vam uganko
pretežka ne bo,
sem zložil jo zadnjič
poslušajte jo.
Visoko na nebu
tri zvezde žare,
svetijo Triglavu
na bele skale,
valovi tam spodaj
prelivajo se.
Veselo tam zgoraj
nam vsem plapola,
pa k beli se plava
in rdeča poda.
Seveda zastava
naša je to,
visoko naj boža
nam svetlo nebo.
Ponosni bodimo,
svobodni smo zdaj,
v svobodi živimo,
kdo more nam kaj.