Veliko pričakovanje, da se bomo končno otresli vseh tegob, ki nam jih je prinesel korona virus in bomo sproščeno praznovali ta veliki slovenski praznik, praznik kulture, Prešernov dan, se je razblinilo in potonilo v morju preprek predpisov in omejitev. Žal se tudi letos ne moremo srečati in skupaj prešerno praznovati in slaviti našega velikega pesnika. Vendar še vedno ustvarjamo, smo aktivni in čakamo, da zopet posije sonce in se ponovno predstavimo osebno siršemu občinstvu v društvu in se poklonimo Francetu Prešernu.
Če se ustavite s pogledom na spletni strani društva vas vabimo, da si popestrite Prešernov dan s poezijo članov našega društva.
| Danica Krajnc Solze sreče Mrtvo morje na moji dlani. Topot divjih konj para zvok oblakov. Solze sreče mi vlažijo obraz. Zimska sivina Ne idila – zimska je sivina. V daljavi osamljeni črn vran žalostno kraka. Sonce kaže svoj namrgoden obraz. | Drago Cenčič Smeh v Klopeh Bil tretji razred je osnovne šole, se tovarš´ica spomni iznenada, kot sicer ni bila njena navada, naj vsak pove ime ji kake gore. To zdaj bo hec, se zmislim in takole, ko sem na vrsti rečem: »Marmolada!«. V klopeh pa smeh pri vseh takoj zavlada, Kaj ta čveka, ima pač misli nore.. A tovarš´ica reče: »Bo držalo, to v Dolomitih je najvišja gora, ime je sicer čudno, vendar pravo. Zapomnit naj si vsak zdaj tole mora, ko marmelado zgodaj je ta pravo, da ta v gorah ni sladkega izvora.« |