Dr. Francetu Prešernu
France Prešeren, res si bil izviren,
saj narod Tvoj, čez toliko let,
še vedno recitira Tvoje pesmi
in v venec spleta Tvoj sonet.
Luna še vedno na nebu sije,
v naših srcih pa kot kladivo bije.
In “Julije” še žive, še bolj lepe
in fantom mešajo glave.
Če ljubezen ni čist’ zares,
So tud’ “Ane” in druge deklice vmes.
Mogoče vrneš se čez mnogo let,
a vedi, da narod Tvoj iz roda v rod,
skrbno čuva Tvoje pesmi in Tvoj sonet
in vse kar spesnil si na tem’ svet!
ŠOPEK POMLADI
Travico zeleno
jaz ljubim srčno,
v travici zeleni
marjetice cveto.
Ti nežni beli cvet,
naj ti povem,
da lepa je pomlad,
če kdo ima te rad.
Tudi češnja odprla
je rožnati cvet,
zaljubljeni parček
pod njo šel je sedet.
Oj vejica ti češnjeva,
prekrasna ti marjetica,
dišeča vsa vijolica,
v objemu strnjene
vrtove ste ovenčale.
Ti nežni češnjev cvet
naj nekaj ti povem,
da lepa je pomlad,
čeprav več nisi
rosno mlad.
Rože bom trgala zate,
sredi cvetočih poljan.
Ker me spominjajo nate,
nežno jih stisnem v dlan.
Poljane prekrasne cvetoče,
spomine mi nate bude.
Leta so hitro minila,
vprašam se kod vse to gre.
Klanjam cvetlici se drobni,
ki po širnem polju cveti.
Naj ona da mi odgovor,
kako človek ponovno vzcveti.
Uredila: Darja Perko